Škrtanje vzmeti in naprezanje jekla spremljata vsako potovanje s starejšim potniškim vlakom. Prav te glasove je sedaj poslušal fant z imenom Matej Rankin. Mlad fant, ki se je preživljal z inovacijami na podroèju elektrotehnike in raèunalniških iger, se je trenutno ubadal s preprostim vprašanjem: »Kako bi lahko skrajšal potovanje domov?«. Z vlakom se je peljal iz Maribora in je že prestopil v Zidanem Mostu na vlak za Ljubljano. Vikend je preživel pri prijateljih, kamor je šel, da bi si ogledal nekaj novih konceptov za igre. Toda ob koncu festivala je le napoèil èas, da se vrne domov v Ljubljano.
Dejstvo da ni imel avta je bilo zastrašujoèe. Veèina vrstnikov se je ponosno prevažala iz enega konca države na drugega v minutah medtem, ko je njemu vzelo po cel dan ali pa vsaj nekaj ur. Avta sam ni imel, ker ni nikoli imel potrebe po njem in je zato samo odlašal z nakupom le tega. Seveda pa je odlašanju nakupa avtomobila pripomoglo dejstvo, da ni niti imel vozniške zanj.
Tako je zopet premišljeval, da bi bilo veliko bolj pripravno, èe bi imeli vsi ljudje dostop do tehnologije teleportiranja. Toda temu ni bilo tako, saj so države skrbno pazile, da ta tehnologija ni prišla v roke nikomur, ki ni bil za to usposobljen in testiran. Res je bilo možno, da bi s to tehnologijo zaèele teroristiène frakcije izvajati napade na vse vrste pomembnih ljudi in krajev, ki so bili v normalnih okolišèinah pod strogim varnostnim nadzorom.
Matej je zavzdihnil, saj ni mogel razumeti, zakaj imajo železnice v letu 2031 še vedno tako stare vlake. Ta na katerega je prestopil, se mu je zazdel kot muzejski primerek. Imel je sedeže napol lesene in napol obleèene v usnje, ki je bilo na mnogih mestih preperelo. Nekaj oken je bilo zalepljenih, ker je mehanizem za zapiranje popustil. V vagonu je bilo tudi veliko vonjav, zaradi katerih se je poèutil slabo. Vse te stvari so mu dajale vedeti, da ta vlak vozi že zelo dolgo èasa. Samo zakaj je bil še vedno v uporabi pa ni razumel.
Zaradi škripanja in slabosti ni mogel zaspati, zato pa je tudi toliko pozornosti posveèal okolju, ki je bilo krivo za to. Kar smo po sebi ni prav niè izboljšalo situacije.
V vagonu se je vozil še mlajši fant, ki je imel seboj potovalko in nahrbtnik. Zdel se je kot študent, ki se pelje v šolo v Ljubljano. Še nedolgo je sam tako sedel na avtobusu in se vozil v center Ljubljane na fakulteto.
Zunaj se je zaèelo mraèiti kar se je v slabo osvetljenem vagonu toliko bolje opazilo. Šibke luèi, ki so oddajale medlo rumeno svetlobo so komajda osvetlile kakšen kot. Èez nekaj minut pa se je v vagonu naredila že kar težka tema. Svetlobe je bilo ravno dovolj, da se zaradi odseva luèi ni videlo skozi okno. Toda še vedno premalo svetlo, da bi se Matej poèutil varnega.
Za njim se je nekaj premaknilo. Hitro se je obrnil in zašèitil svojo torbo v prièakovanju tatu. Vendar je bil tam samo študent, ki se je pripravljal za izstop. Matej se je vrgel nazaj na sedež in olajšano zavzdihnil. Dobil je obèutek kot, da se bo zgodilo kaj slabega.
Na naslednji postaji je študent izstopil in pustil Mateja samega v temnem vagonu. Sedaj ga je že zaèelo skrbeti, kako bo vedel, kje izstopiti z vlaka, saj ni bilo nikakršnega opozorila na kateri postaji so ali katera je naslednja.
Skozi okno je vsake toliko èasa lahko opazil luè kakšne hiše ob železnici in luèi avtomobilov na cesti.
Z gledanjem skozi okno je ugotovil, da se poèasi število luèi poveèuje in da se bliža mestu. Na njegovo sreèo, je kaj kmalu zapazil silos za žito, ki je sedaj že dodobra razpadel in je nanj nakazovalo le par na tesno posejanih luèi ob njem.
Preveril je èe ima vse stvari pri sebi. V žepih je še vedno imel telefon meseèno vozovnico za avtobus in... denarnica je izginila! Zaèel se je obraèati in iskati po tleh, toda tema mu vsega tega ni prav niè olajšala.
»Je to vaše?« je zaslišal za seboj, se dvignil in pripravil, da se obrne, potem pa je zaèutil, da je se je nekaj dotaknilo njegove glave.
Naslednji trenutek pa se je že pobiral s tal, ki pa niso bila hladna temveè topla. Pogled je dvignil in pred njim se je odprl prizor, ki je Mateja skoraj podrl nazaj na tla. Zmedeno se je oziral v vse smeri ampak,  prizor je ostajal enak. Zeleni gozdovi pod njim in stara vendar obnovljena cerkev zraven njega. Nebo je bilo modre barve, èesar sam ni videl veè kot petnajst let. Vse odkar so zaèeli namesto nafte izkorišèati neko organsko spojino, ki nastane v fuziji ogljikovega dioksida in glukoze, se je nebo najprej samo narahlo obarvalo rumenkasto nato pa je postalo pešèeno rumene, kot da bi na nebu visele grške sipine.
Zaradi zaèetnega šoka sploh ni vdihnil vse dokler se ni malo pomiril. Ko pa je le, pa ga je svež zrak malo presenetil. S poèasnimi vdihi se ga je privadil in vstal. Stopil je do cerkve in se sprehodil naokoli do vhoda. Tam je opazil napis nad vrati: »Cerkev Sv. Ahac«.
Iznenada se je spomnil, zakaj mu je kraj tako znan. Tu je živel s starši, ko je še hodil v osnovno šolo in so bili le te še živi. Zavrtelo se mu je in oprijel se je stene. Ni mogel verjeti, da se je znašel tu na Turjaku. Kako, pa saj še malo nazaj je sedel na vlaku in se pripravljal na izstop v Ljubljani. Pa kaj je z nebom in letni èas je bil popolnoma napaèen. Vse je kazalo, da je zaèetek poletja medtem, ko je vedel da je pozna jesen.
Niè se ni ujemalo. Kot da bi priletel na drug planet. Usedel se je in poskušal premisliti, kaj se je zgodilo. A kljub vsemu premišljevanju je ugotovil, da ga je sedaj samo še glava zaèela boleti.
»Niè! Grem pogledat, èe je hiša še vedno tam.« si je rekel in zaèel korakati po poboèju navzdol. Pot je bila prav taka kakor si jo je zapomnil. Tudi ista drevesa, ki jih je neštetokrat videl, ko je bil majhen. Celo znaki na drevesih so bili tam.
»Sigurno so jih obnovili, da bi imeli ljudje nostalgièen obèutek, ko bi se povzpenjali navzgor.« se je odloèil in korakal dalje. S èasom je prišel do èistine, kjer je prav tako vse bilo tako kot se je spominjal.
Vas pod cerkvijo je bila natrpana s hišami in hlevi kot vedno in v daljavi je celo opazil streho bližnje gostilne. V tej sta z oèetom preživela veliko èasa in oèetovi prijatelji so ga vedno izzivali, da si naj dobi punco.
Kljub lepemu vremenu, pa ni bilo nikogar zunaj. Ni bilo nobenih znakov ljudi razen avtomobili in žar v katerem je še vedno tlela žerjavica. To pa ga ni ustavilo in je mirno nadaljeval pot. Ko je preèkal polja je na koncu, kjer je bila njihova hiša, opazil žival podobno maèki. Še enkrat je pogledal, toda tam ni bilo nièesar veè.
Poèasi se je bližal koncu polja in bal se je da hiše ne bo veè tam. Tedaj je zaslišal, tolèenje kladiva . Pospešil je korak in kmalu zagledal svojo hišo iz otroštva prav tako kot jo je imel nazadnje v spominu. Nov del hiše še vedno ni bil ometan in lahko se je videlo rdeèe opeke, ki so gradile prizidek. Stari del pa se je dvigal iz tal kot ostanek iz starih èasov, kot so mu radi govorili starši.
Spustil se je po strmini in že je stal ob »vikendu«. To je bila manjša hišica, ki je delovala kot shramba za vse vrste stvari. Zraven nje je bil žar. Tega je zgradil z oèetom in nanj sta bila oba zelo ponosna.
»Še vedno se voha stare vonjave.« je opazil Matej, ko ga je oblil vonj prežganega olja in pepela.  Tedaj je pomislil, da bi bilo vse tako lepo, èe bi bila starša še živa.
»Kaj si že nazaj?« ga je vprašal znan glas. Hitro se je obrnil in tam pred hišo je stal njegov oèe. Matej je obnemel in ni se mogel premakniti. V mislih je zaèel iskati razloge kako bi bilo kaj takega mogoèe. Seveda teh ni našel. Oèe pa ga je še enkrat vprašal: »Je kaj narobe?«
»Oèi?« je na koncu premora le izustil Matej.
»Ja? Ne mi reèi, da se še vedno bojiš medvedov?« ga je vprašal nazaj oèe potem pa dodal: »Pa sva ti z mamo že ne vem kolikokrat povedala, da se oni tebe bolj bojijo kot ti njih.« nato je zaèel stopati k Mateju in medtem nekaj obraèal v rokah. Šele ko je prišel bliže je Matej lahko opazil, da je držal v roki roèaj za pokrov žara.
»Malo sem ga spoliral. Kako se ti zdi?« je vprašal.
»Lep kot vedno.« je Matej odvrnil in v oèeh so se mu zaèele nabirati solze sreèe. Ni vedel kaj se dogaja in ga to trenutno ni zanimalo, ker je bil preveè sreèen, da bi ne izkoristil priložnosti se ponovno družiti z oèetom.
Ravno tedaj, ko je mislil, da ne more biti lepše se je za oèetom oglasila še ena znana oseba: »Jaka! Kaj se tako obiraš? Sem ti rekla, da je èas za kosilo.« se je oglasila mati in takoj ko jo je Matej ozrl je padel na kolena in na licih zaèutil hladne kaplje.
Oèe in mati sta ga zaskrbljeno objela in spraševala kaj je z njim narobe, vendar jima ni mogel odvrniti. Saj kljub naporom, da bi kaj rekel, ni bil zmožen izpustiti drugih glasov kot neke vrste hlipanja. Oèe ga je dvignil in mu pomagal v hišo. Mati pa jima je neslišno sledila.
V hiši je zaradi vseh prijetnih vonjav postalo Mateju malce boljše. Jok pa ga je minil takoj, ko je opazil še nekoga preminulega. Bila je njegova babica, ki je skrbela zanj vse odkar sta starša umrla v nesreèi in dokler ni sama umrla zaradi kapi pred tremi leti. Ob pogledu nanjo je že skoraj zaèutil ponoven val solz. Vendar se je umiril, ko se je ona nasmehnila.
»Kaj si zopet padel kje?« je vprašala in šla do njega in ga pregledala od glave do peta: »Pa saj ti ni niè, tepèek. Kaj se kar tako jokaš.« ga je tolažila in na koncu se je celo sam nasmehnil. Šel se je sprati v kopalnico kjer je opazil, kako spaèen obraz ima. Oèi popolnoma rdeèe, prav tako nos in lica. Poskušal je sprati vse te grde poteze, vendar so se mu upirale in na koncu je tudi obupal.
Takšen je potem odšel nazaj v kuhinjo, kjer so ostali že jedli kosilo. Nakazali so mu naj se jim pridruži. Usedel se je in si v krožnik naložil veliko porcijo krompirja in polnjenih paprik.
»Vsaj apetit si obdržal.« je rekla babica, ki je vedno bila sreèna, ko je videla kako nekdo uživa v njeni hrani. Vsi so se zasmejali in se zaèeli pogovarjati o stvareh, ki jih je Matej že davno pozabil.
Vse skupaj ga je zaèelo spominjati na neko potovanje v preteklost. Toda vsi so ga prepoznali. Za babico je vedel, da bi ga prepoznala, toda oèe in mati ga nista videla odrasti. Ni mogel razumel kaj se dogaja, glava pa ga je zaèela le še bolj boleti.
Takoj ko je konèal s kosilom se je šel uleèi na fotelj. Zaspal je skoraj takoj in kot po navadi ni niè sanjal.
Zbudilo ga je glasnejše pogovarjanje. Oèe in mati sta se govorila o neèem, èesar ni mogel doumeti zaradi zaspanosti. Dvignil se je in opazil, da mu v naroèju spi maèka. Ista maèka, ki so jo imeli ko so še živeli tu.
»Ali sem prej videl tebe?« je vprašal maèko, ki pa mu seveda ni odgovorila. Božal jo je dokler ni sama vstala in zbežala iz hiše. Sam ji je sledil za hišo v sadovnjak, ki se ga je spominjal predvsem po padcih z dreves. Nasmehnil se je in usedel pod drevo.
Pogovor matere in oèeta se mu je približeval. Kmalu ju je opazil, ko sta prišla izza hiše. V en glas sta mu rekla: »Kaj pa ti tak?« in ga premerila poèez: »Hitro se pojdi preobleèi kmalu gremo.« oèitno mu je bilo, da se bo moral preobleèi. Tako se je odpravil v svojo sobo kjer je našel oblaèila iz otroštva, ki pa so bila prave velikosti za njegovo sedanjo velikost. Še ena nenavadna stvar o kateri se mu ni dalo tedaj razmišljati.
Ko je opravil so skupaj z babico odšli na sosednji konec doline, po dnu katere se je vil Banjdinjški potok. Tam so že bili zbrani nekateri vašèani in so razlagali les s tovornjaka.
»Greva?« je vprašal oèe, Matej mu je le pokimal in stopil z njim pomagati razložiti tovornjak. Po opravljenem opravilu se zaèeli isti les zlagati na kup, ki je s èasom dobil znaèilno obliko kresu. Zbralo se je še veè ljudi in nekateri od njih so pomagali z izgradnjo le tega, ostali pa so se zapletli v take ali drugaène pogovore. Ni se natanèno spominjal ljudi, toda vsi so mu bili znani do neke mere.
Stemnilo se je in na nebu so se prikazale zvezde. Toliko zvezd pa sigurno ni nikoli bilo, si je rekel Matej, ko jih je obèudoval.
Kmalu je zaèutil toploto na rokah in vratu. Obrnil se je proti kresu in ta je že gorel. Bil je visok, toda ne tako visok kakor se jih je spominjal.
»Matej! Pridi sem!« ga je poklicala mati in ubogljivo ji je ustregel. Usedel se je poleg nje na platno razprostrto po vlažnih tleh. Ponudila mu je nekaj za pod zob in zagrabil se je v ponujeno hrano. Za èuda je bil ves èas laèen, tudi po kosilu je še vedno èutil lakoto. Poèasi ga je vse skupaj zaèelo spominjati na sanje. Zaspan je bil, glava ga je bolela, laèen je bil in potem je bila prisotna še neka dodatna izmuèenost, ki je ni znal opredeliti. Sami sklepi so se zaèeli upirati njegovim ukazom.
Vse to ga je minilo, ko je zaèutil še en nostalgièen obèutek. Vlažen hlad, ki se je prikradel od zadaj in spodaj. Ta pa je tekmoval s suho vroèino, ki jo je oddajal kres. Poèasi a vztrajno je postajalo vedno bolj vroèe, na kar je opazil, kako so se ljudje zaèeli poèasi premikati bolj proti gozdu, da bi se ohladili. Tudi sami so naredili enako. Ob preselitvi dlje od kresu pa je Matejevo pozornost pritegnila maèka, ki jo je videl ob spustu s hriba.
Našel jo je ležeèo na gozdnih tleh ravno dovolj daleè, da je ni nihèe videl. Ni pa razumel, kako je bilo možno, da jo je sam videl iz te oddaljenosti. Zopet se ni preveè naprezal z mišljenjem in je samo stopil do maèke. Ni se spominjal, da bi kdo v okolici imel tako èrno maèko. Možno je da je že pozabil nanjo.
Maèka se ni premaknila vse dokler ni Matej stopil pred njo in jo ogovoril: »In kdo si ti?« je rekel ljubkovalno. Maèka se je med vstajanjem pretegnila, nato zazehala in poèasi odskakljala globlje v gozd. Matej ji je sledil in kmalu se je znašel v popolni temi. Tipal je naokoli z rokami, saj ni videl drugega kot luno za krošnjami in tudi ta ni bila dobro vidna.
Vedel je da ne more kar tako korakati v gozd in se je ustavil. Takoj ko pa je nehal hoditi so ga iz vseh strani oblili glasovi narave. Potok, ki je žuborel nedaleè pod njim. Skovikanje sove in škrtanje polhov. Zaslišal je tudi zamolkel udarec za sabo. Obrnil se je, da bi ugotovil izvor zvoka. Lahko bi bil medved ali kakšna druga velika žival, si je mislil.
Na rami je zaèutil rahel dotik. Hitro se je obrnil in naenkrat se je gozd okoli njega razsvetlil. Na njegovi rami je slonela roka punce z dolgimi zlatimi lasmi, temnimi oèmi in obleèena samo v neko haljo, ki ga je spominjala na staro grška oblaèila. V laseh se ji je zasvetil zlat okras in prav tako na rokah in okoli vratu.
Ostal je brez besed, saj je pred njemu stala prava lepotica. Po glavi pa so mu rojile misli o družini, otrocih in staranju z njo. Pomislil je da so te misli tako otroèje, toda kaj kmalu se je zresnil in zavedel, da je lahko v nevarnosti.
Bila je tam, lepa in dotikala se ga je. Ravno ko je pomisli, da je v nebesih je punca spregovorila.
»Pojdi nazaj od koder si prišel.« je rekla tiho in vedel je, da misli resno. Malce zbegan je rabil sekundo dlje za odgovor.
»Seveda, takoj bom odšel nazaj do kresu.« je rekel in oèitno ona ni prièakovala tega odgovora, saj so se ji na èelu pojavile gube jeze.
»Ne!« je zakrièala in ustrašila nepripravljenega Mateja tako, da je padel vznak. Sedaj jo je gledal navzgor in je še bolj zaèel obèudovati njeno lepoto. Ni bilo pomembno s katerega profila jo je gledal bila je prekrasna. Ona pa je tišje dodala: »Ne smeš biti tu. Èe boš še dlje èasa boš zbledel, ker te ni tu.« je rekla , vendar on še vedno ni vedel kaj se prièakuje od njega.
Pokimal je, nato pa se je punca jezno obrnila in že je ni bilo veè. Takoj ko je ona izginila, je bila tam zopet tema. Najprej je samo sedel tam in premišljeval o njenih besedah. Ko ni prišel nikamor z zamislimi, se je pobral s tal in za èuda je sedaj lahko slišal slavljenje  ljudi ob kresu. Spremljali pa so jih obèasni poki petard. Sedaj je vsaj vedel, v katero smer mora iti, da pride iz gozda in res se je kmalu znašel na robu gozda s pregledom na svojo družino, za katero je vedel, da že dolgo ne obstaja veè.
Ob tej misli, pa ga je prevzel naval joka. Sklonil se je in sedel na strmino ob gozdu, kjer ni bilo nikogar. Tako je jokal vse dokler ni zaspal na hladnih tleh.
Prebudil ga je oèe, ki je zgleda zaskrbljen: »Ali je s teboj vse v redu? Ali se poèutiš slabo?« je spraševal. Matej je po nekaj trenutkih, ko je preveril samega sebe, èe je z njim vse v redu, odkimal in skupaj s starši so odšli domov. Kjer je zopet zaspal s tako lahkoto kot že dolgo ne.
Zbudil se je v jutro pospremljen z žvrgolenjem ptic. Stopil je na balkon, kot je to delal ko je bil še majhen, in se razgledal po okolici. Avtomobil staršev je bil parkiran ob cesti kot vedno, maèka pa je ležala na dvorišèu in se sonèila v jutranjem soncu. Ko se je nagledal, je preobleèen stopil ven. Poèutil se je mlajšega in brez skrbi kot, da bi vse zbledele v ozadje. Glede na to, da je bil v okolju, ki ne bi smel obstajati, bil z ljudmi, ki bi morali biti mrtvi, in vse to se je dogajalo naenkrat je bil celo preveè sprošèen.
Prešinila ga je možnost, da je to neke vrste hologram in ga zato telo tako èudno boli, ker sedi v isti pozi že dan ali dva. Hologrami so obstajali, samo so bili vsi grafièno še vedno daleè od resniènosti. Tudi èutiti ali vonjati nisi mogel v njih. Samo kaj èe je to neka nova verzija v katero so ga spravili sodelavci?
Vedeli so kdaj pride nazaj od festivala z vlakom. Vedeli so kako rad ima starše, saj je vedno govoril o njih. Vedeli so tudi o Turjaku, ker je nekajkrat omenil, da ga zanima kako je tam sedaj. Potem takem, bi lahko našli vse potrebne podatke, da bi proizvedli takšen holografski program.
V obièajnih hologramih si lahko izstopil že samo, èe si pomislil na to. Toda tukaj je ne glede na to kako si je želel izstopiti iz holograma, še vedno stal v njem. Potemtakem je možno, da to le ni hologram. Ampak kaj bi lahko bilo? Možnost potovanja v preteklost ni bila možna, saj je bil sam odrasel in ga kot takega nihèe ne bi prepoznal. Potem je možno, da se je znašel v drugi dimenziji, vendar potem takem tudi ni vedel kako to, da je tako popolna razlièica njegovega življenja.
Potem je bila tu še skrivnostna maèka in punca z zlatimi lasmi. Punca je tudi omenila, da bo zbledel, ker ni tukaj. »Nisem tukaj? Kaj naj bi to pomenilo?« je izustil. Pomislil je da bi bilo možno tudi, da je v komi in se vsega tega ne bo spominjal, ko se zbudi. Èe se zbudi? Ta zamisel, mu je prijala in odloèil se je uživati vse to dokler lahko tukaj.
Dan je potekal za èuda normalno. Pomagal je oèetu pri zidarskih opravilih, nato materi, ko je ta potrebovala pomoè, pri prestavljanju rož. Za kosilo pa so imeli dunajske zrezke in pire, kar je imel najraje. Vse je šlo kot da bi sanjal. Družil se je z družino, brez skrbi in zaèel je resnièno uživati v tem.
Vse mu je šlo tako dobro. Vse je znal narediti in v parih primerih oèetu celo svetoval, kako naj kaj naredi bolje. Nato je prišel veèer in z njim je k hiši prišel gost.
Pojavila se je izza ovinka in prva jo je opazila mati, ki je nato vsem zakrièala, da prihaja nekdo na obisk. Res je prišla punca z rjavimi lasmi spetimi v figo. Urbano obleèena v majico z dolgimi rokavi in ohlapnimi hlaèami, je na hrbtu nosila majhen nahrbtnik. Zdela se mu je prijetna na pogled, vendar še vedno ni segla punci z zlatimi lasmi do kolen, si je mislil Matej.
»Dober dan vsem!« je prva spregovorila punca.
»Živijo Zarja. Smo te že èakali, kdaj prideš.« je radostno rekla babica. Medtem pa je Matej tuhtal zakaj je ne prepozna. Èe so jo vsi ostali poznali zakaj je potem ni on prepoznal. Niti malo znana se mu ni zdela. Nekaj ni bilo prav in odloèil se je da bo na en ali drug naèin izvedel kdo je in zakaj se je ne spominja.
Po sprejemu so šli vsi v kuhinjo kjer je babica postregla z domaèimi piškoti in »Turjaškim« èajem, kot je rad kot majhen govoril Matej. Vsi so se pogovarjali in Matej je zaèuden opazil, kako so mu naenkrat šle teme dobro od rok. Zaèel se je spominjati bolje kot prej. Naenkrat, je vedel o kom in èem se pogovarjajo. Za trenutek je bil tako sreèen, ker je mislil, da je bližje svojim staršem s tem, ko se bolje spominja stvari iz njihovega èasa.
Pogovor se je zavlekel in še preden je sam opazil koliko je ura jim je babica ponudila veèerjo. Vsi so se zagrebli za hrano, saj jih je pogovor utrudil in naredil laène.
Delno sit in sreèen je Matej šel na zrak in manjši sprehod do potoka. Na poti je slišal èrièke in kobilice, ki so se že zaèeli oglašati ob zahajajoèem soncu. Zopet je zaèelo postajati sveže hladno kar ga je samo uspavalo. Ob potoku se je usedel na bližnji štor in poslušal njegovo žuborenje. Vsake toliko èasa pa se je oglasila še kakšna žaba. Vsakiè se je ob tem nasmejal, saj jih je kot majhen na veliko lovil in nosil seboj, da jih je pokazal materi, ki pa je vsakiè zavpila naj jih odnese stran.
Zaspanost ga je zopet prijela in padel je v spanec kar sedeè na štoru brez opore. Še vedno ni trdno spal, ko je zaslišal osebo ob sebi.
»Kaj pa ti tukaj?« je vprašala Zarja. On pa ji ni mogel odvrniti, saj je bil napol v snu. Usedla se je zraven in ga na rahlo podrezala po rami. To ga je malo zbudilo in ravno dovolj, da se je spomnil, ko ga je podrezala punca z zlatimi lasmi. Instinktivno se je obrnil proti njej in jo poljubil. Sam ni vedel zakaj to dela, vendar je hotel poljubiti zlatolasko že ves èas odkar jo je videl. Sedaj mu je uspelo in èetudi bo jezna za to ga ni brigalo, samo da ne bo kasneje obžaloval. V resnici tega ne bi naredil pod nobenim pogojem, vendar je bil tu preprièan, da mu lahko uspe vse.
Poljub je za èuda kar trajal in med tem se je Matej že zaèel zavedati kaj dela. Ko je bil skoraj popolnoma buden in je lahko reagiral se je hitro umaknil. Tako hitro, da ni imel èasa pogledati kam stopa in je zabredel naravnost v blatno lužo. Poskušal je dvigniti nogo vendar jo je blato moèno držalo in skoraj bi padel. Komaj je obdržal ravnotežje in se poskušal nasmejati situaciji.
Zarja se je umirjeno dvignila in stopila do njega. Bil je že pripravljen, da ga bo potisnila da pade. Toda ko je stala zraven njega s sklonjeno glavo, ga je prijela za majico in poèasi dvignila glavo. Na njenem obrazu je bil velik iskren nasmeh in iz kotièka enega oèesa je padla solza po licu do njenega ušesa. Ni si obrisala solze tudi, ko je ta šla v njeno uho.
On je presunjen nad njeno lepoto v meseèini obnemel. Ona pa je izkoristila priložnost in ga sama poljubila. Ni se upal upirati, ker se je bal da bi ga potem resno potisnila v blato in ker je poljub tako prijal. Tako sta samo stala tam on v blatu ona na suhem in z ustnicami sklenjenimi v poljub.
Ko se je ta nazadnje le konèal mu je brez besed pomagala iz blata. Rešen blata se je zahvalil Zarji, ki pa mu je odvrnila z vprašanjem.
»Kako se lahko spominjaš?« ga je vprašala s solzami v oèeh. On ji je vraèal pogled, toda ni vedel, kaj reèi.
»Kaj?« je le vprašal. Ona je takoj zaèela hlipati. Oèitno to ni bil odgovor, ki si ga bi želela.
»Kako pa si prišel sem?« je vprašala med jokom. Tudi to vprašanje ni Mateju pomenilo niè.
»Ne vem kaj želiš.« je odvrnil in medtem se je ona pomirila. Poèutil se je krivega, ker se je zaèela jokati zaradi njegovih dejanj in besed.
»Povej mi kaj si nazadnje delal in kje si bil, preden si prišel sem.« je resno rekla in mu pustila èas da se spomni. Ni vedel kaj toèno hoèe od njega vendar je zaupal obèutku in odvrnil.
»Bil sem na vlaku. Peljal sem se nazaj domov.« je zaèel govoriti o dogodkih preden se je znašel s starši: »V vagonu je bilo temno in preden sem izstopil me je ogovoril nek moški, katerega pa si nisem mogel ogledati, ker sem naslednji trenutek že bil tu.« je razložil in èakal na odziv.
Ona se je zamislila in èelo se ji je nagubalo. Te gube je takoj prepoznal. Kot bi jih imel vžgane v spomin.
»Ti!« je zakrièal: »Ti si tista punca od vèeraj!« je rekel in s prstom kazal nanjo. Prestrašeno je trznila in naenkrat ji je med èrnimi lasmi zasijal pramen zlate. Vedela je da je brezpredmetno še dalje vzdrževati krinko in kmalu se je pred Matejem znašla zlatolasa punca.
»Nisem si mislila, da me boš prepoznal. Glede na to da se konec koncev nièesar ne spominjaš.« mu je oèitala.
»Kako, da se ne spomnim?« je hotel vedeti.
»Nima smisla razlagati, ker boš zopet pozabil.« je zakljuèila temo in ponovno zaèela premišljevati. Matej je bil jezen ker mu je rekla, da pozablja, vendar ni mogel prezreti zlatih las pred njim. Zdeli so se tako gladki in voljni, da se jih je hotel dotakniti. Ona pa se je umaknila, kot da bi vedela kaj on namerava.
Užaljeno se je obrnil stran. Po navadi je bil umirjen in se vedel odraslo, toda sedaj temu ni bilo tako. Bilo mu je nelagodno stati zraven nje. Ves èas je premišljeval otoèje stvari sedaj pa je opazil, da se je tako tudi vedel. Ko pa je prišel do tega spoznanja mu je bil ta obèutek všeè. Kot otrok je imel veliko manj skrbi kljub temu, da je ves èas govoril, da jih ima preveè.
Sprostil se je in zaèel gledati naokoli. Ni pa mogel odvrniti obèasnega pogleda proti zlatolaski, medtem ko je upal, da ga bo ta pogledala nazaj. Tako si je želel njenega pogleda, da ga je njegovo lastno èustvo presenetilo. Odloèil se je nekaj reèi samo, da bi dosegel svoje, vendar se je zadnji trenutek premislil.
»Niè. Morala te bom nekako spraviti iz tukaj.« je naglas zakljuèila punca. Matej pa jo je zopet neumno gledal.
»Zakaj? Tukaj mi je prav všeè.« se je poskušal upreti, vendar je bila pripravljena na to in ga je poskusila pomiriti.
»Ne skrbeti, saj se bova šla posloviti od tvojih staršev. Nekega dne pa se boš mogoèe še vrnil sem. Vse pa je odvisno od tebe.« mu je obrazložila situacijo.
»Kako se bom lahko vrnil?« je spraševal naprej.
»Ja ko boš umrl seveda.« je rekla z nasmeškom. Njega pa je kar zvilo pri srcu. Vedno kadar je premišljeval o svoji smrti ga je prevzel strašen obup. Zato se je vedno trudil o tem ne razmišljati, toda sedaj mu je punca z zlatimi lasmi govorila o smrti kot, da ni niè kaj takega.
»Umrl.« je rekel skoraj jecljaje.
»Ja.« je veselo odvrnila: »Tedaj si mogoèe celo vzamem èas in ti bolj v podrobno razložim situacijo.« je dodala in ga že prijela za roko, da bi ga odvlekla v hišo, da se poslovita.
»To je posmrtno življenje.« je naenkrat spoznal in obstal tako, da je punco vrglo nazaj. Zaletela se je vanj on pa jo je zadržal, da ni padla.
Rahlo je zardela in se z jezo odrinila stran: »Ja! Sedaj pa pojdiva že. Težko mi je tebe gledati tukaj.« in zopet ga je vlekla nazaj k hiši. Prepustil se je in ji sledil v tišini. Padel je v neke vrste èustveni šok in vse dokler mu ni oèe želel slovo je bilo zamegljeno. Tedaj pa je šok popustil in je padel na kolena.
»Kaj je?« je vprašala mati: »Saj boš kmalu zopet tu.« mu je govorila. Matej pa si je zaèel mislil, da je to pomenilo, da ima tako ali tako samo še malo od življenja.
Ponovno mu je srce objel obup, ki pa ga ni kar tako izpustil. Punca sama je tudi zaželela slovo staršem, prijela Mateja za roko in prevzela ju je težka bela meglica.
$$$$$Znašla sta se v neskonèno prostranem prostoru sivo-modre barve. Konca ni bilo videti in naokoli ni bilo kakršnega znaka tal ali predmetov. Ni bilo horizonta niti oblakov. Samo neskonèna modrina in obèutek, da ne stoji ampak samo lebdi nekje sredi vsega tega.
Punca ga je pocukala za rokav in mu rekla: »Ali se res ne spomniš nièesar? Sanj ali pa vsaj nekakšen obèutek iz preteklosti?« je rekla z obrazom željnim odgovora.
Še enkrat se je zamislil in prišel do istega zakljuèka: »Ne.« punca je zavzdihnila: »Le to da name deluješ tako, da delam stvari, ki jih obièajno ne bi naredil.« je še dodal stavek, ki je popolnoma spremenil njeno vedenje.
»Vsaj to…« je sama odvrnila in se rahlo nasmejala sama sebi: »Kam pa sedaj želiš iti?«
»Kam želim iti? Zakaj te to zanima?« je vprašal sam.
»Ker moraš sam priti do izhoda jaz ti lahko samo pomagam z vprašanji in odgovori.« mu je obrazložila in ga ponovno vprašala kam si želi iti.
»Kljub temu ne vem kam iti… kaj se da iti v preteklost, kot sva bila sedaj pri mojih starših?«
»Seveda se da. Kam pa bi šel?« mu je smeje odvrnila.
»V tvojo preteklost.« je resno odgovoril in njen obraz se je krèevito spremenil v umirjeno oblièje, kot prviè ko jo je videl.
»Zakaj?« je jezno vprašala.
»Ker hoèem. Tako ali tako pa nimam nikakršne želje obiskovati svojo preteklost ali kakšne fantazije. Verjamem pa da smo ljudje taki kot smo zaradi stvari ki smo jih preživeli. Zato hoèem vedeti veè o tebi.« je rekel igrivo.
»Naj ti bo, samo moja preteklost je tako dolga kot kratka. Moral mi boš povedati èas ali dogodek v moji preteklosti.«
»Èas ali dogodek?« je ponovil vprašanje. »Potem pa pojdiva v èas, ko si me prviè sreèala.« je zmagoslavno rekel.
»Pa saj to ni bilo dolgo nazaj. Zakaj bi hotel zopet tja?« je vprašala.
»Ne od sedaj ampak v èas, ko si me ti prviè sreèala, èas katerega se jaz sedaj ne spominjam. Hoèem vedeti zakaj imam taka impulzna dejanja ob tebi. Hoèem vedeti zakaj mi pomagaš.« je rekel resno.
»Samo kako veš, da sem te že sreèala?«
»Pa saj si sama rekla ob potoku, ne?« je vprašal in dodal: »Vprašala si me èe se te spominjam.«
»Hmmm. Imaš prav. Potem pa pojdiva v tisti èas.« je še utegnila reèi preden ju je ponovno prevzela meglica.
Ta je sedaj trajala malo dlje kot prviè in ko je izginila nista bila veè v modrini ampak sta stala ob neki cesti.
»Je to, to?« je dvomljivo vprašal Matej.
Obrnila se je in mu pokazala velik nasmešek: »Seveda. Samo malo morava poèakati.«
Ni vprašal nièesar veè in si je raje ogledal okolico. Prepad pod njim ni bil globok, samo nesreèen padec bi lahko bil smrten za èloveka. Bilo je poletje, saj je bilo sonce skoraj natanko nad njunima glavama. Po tem je tudi ugibal, da je popoldan. Na njuni levi se je svetil rumen cestni znak. Zaradi sonca najprej ni mogel razbrati kaj je bilo napisano, ko pa se je navadil na svetlobo je preseneèeno opazil, da piše na njem »Dol pri Ljubljani«.
Kraj mu je bil znan vendar še vedno ni vedel zakaj. Pogledal je punco in opazil, da se je še vedno smejala.
Malo ga je zaèelo èuditi, da je kar naenkrat postala tako sreèna in vsa nasmejana, ko pa je bila še nedolgo nazaj popolnoma resna.
Zaslišal je avtomobil in kmalu je res izza ovinka pridrvel družinski kombi zelene barve. Zazdelo se je kot da je voznik izgubil nadzor nad njim in vse se je zgodilo tako hitro, da Matej ni imel niti èasa se ustrašiti za lastno varnost. Kombi se je zaril v skalnato peèino in pustil velik del desne strani na njej. Ostal del se je odbil od peèine in se prevrnil na levi bok. Slišalo se je sikanje motorja, ki je pa tudi kmalu zamrlo. Po oglušujoèem trku se je vse zdelo tiho.
Matej je stekel do kraja nesreèe in pogledal skalnato peèino, ki se je na nekaterih mestih obarvala rdeèe. Ko se je zavedel, kaj to je mu je postalo slabo. Nadaljeval je pot do razbitine na sredini ceste. Tedaj je zaslišal neko pušèanje plina ali tekoèine. Ob tem pa je zaslišal tudi naglo dihanje ljudi. Ustavil se je pred sprednjim delom avtomobila in se zazrl skozi sprednje vetrobransko steklo. Na voznikovem sedežu je sedel moški, katerega obraza se ni dalo videti, saj ga je zakrivala okrvavljena varnostna blazina. Sopotnik je bila punca z krajšimi svetlo rjavimi lasmi. Njen obraz se je videlo, saj je blazina na njeni strani že malo spustila. Mateju se je zazdela zelo znana toda ni mogel doloèiti od kod. Na èelu se ji je zarisala rdeèa sled krvi vendar je še vedno enakomerno dihala.
Opazil je da sta na zadnjih sedežih še dve osebi. Videti ju ni mogel, saj sta obe zdrsnili na spodnjo stran, saj ni bila nobena od njiju pripeta. Da bi si ju ogledal, je splezal na kombi in se nagnil skozi razbito okno pri zadnjih sedežih. Oseba bližje njemu se je zdrznila in se dvignila. Mateja ni opazil ampak se je nekaj èasa samo držal za glavo in nekaj jamral.
Matej je obstal kot kip. Gledal je sebe v prometni nesreèi. Zopet se mu je v mislih prebudil roj. Roj misli »zakaj« in »kako«. Na nobeno ni mogel odgovoriti sam, zato se je vrnil k zlatolasi punci, ki pa se je še kar smejala.
»Kaj je tako smešnega glede te nesreèe?« je vprašal.
»Niè, niè. Samo smešno se mi zdi, da te tako skrbi zanje, glede na to da je to samo spomin.« mu je igrivo pokazala njen pogled na situacijo.
Vedel je da ima ona prav, vendar se zato sam ni poèutil kaj bolje. Opazil je kako on sam okrvavljen pleza ven iz razbitine skozi razbito okno. Kljub vidnim poškodbam se je premikal normalno in ni se zdelo, da je v boleèinah.
»Prekleto kaj je bilo to?« se je zadrla okrvavljena podoba mlajšega Mateja. Zaèel je hoditi nazaj po cesti in nekaj spremljal z oèmi. Matej je sledil njegovemu pogledu in oèi ustavil na isti zlatolasi punci, kot je bila zraven njega. Stala je na mestu in gledala krvavega Mateja, kako hodi proti njej. Nobena od podob ni opazila ne Mateja ne zlatolaske ob njem.
Zlatolasa punca je spregovorila krvavemu Mateju in ta je nato padel na kolena in zaèel vpiti: »Ne, ne! To ne more biti!« zdel se je obupan. Punca je kljub svoji jekleni drži stopila k fantu in ga na rahlo objela. Mateja je prešinila misel, ki jo je takoj izustil.
»Ti si Smrt?!« je vprašal zlatolasko zraven sebe z zaèudenjem.
Ona se je mirno obrnila proti njemu in odvrnila: »Ja. Pa raje glej kaj se dogaja, boš mogoèe veè razumel.« je še dodala in z roko nakazala na sebe v preteklosti, kako vodi krvavega Mateja nazaj do razbitine.
Matej je še vedno v šoku skupaj s pravo zlatolasko sledil paru iz preteklosti. Zlatolasa punca iz preteklosti je ves èas tolažila fanta zraven, da se sedaj šele zaène vse in da je to samo naslednji korak vendar je ta kar jokal in jokal.
Pri razbitini sta se ustavila. Punca je postavila fanta zraven kombija in zaèela recitirati nekakšno tuje besedilo. Okoli nje in fanta se je zaèelo blešèati in kmalu so se vsi štirje znašli v neskonèni modrini.
Takoj po prihodu se je pretekla zlatolasa punca neèesa zavedla. Pogledala je naokoli in ga vprašala: »Ali si preprièan, da si videl svoje telo tam? Ker èe nisi umrl sem naredila grozno napako.« živèno je zaèela postopati naokoli in mencati z prsti.
Krvavi Matej se je pomiril in jo vprašal zelo resno: »Je možno, da nisem kljub temu, da sem videl svoje telo?«
»Mislim da obstajajo primeri ko ljudje zapustijo svoje telo za kratko obdobje vendar, se to nikoli ne zgodi tako moèno, da se zavedajo kaj so in da hodijo naokoli po svoji volji.« mu je obrazložila: »Èakaj nekaj moram preveriti.« mu je še rekla preden je izginila.
Kar naenkrat se je krvavi fant znašel sam v svetu neskonène modrine. Toda namesto, da bi se ga ustrašil, je zaèel korakati naokoli. Poskušal je skoèiti, toda zazdelo se je kot, da je samo dvignil noge.
»Gravitacija ne deluje. Zanimivo.« je komentiral svojo ugotovitev. Sreèno se je usedel in zaprl oèi. Nastala je meglica in pravi Matej in njegova spremljevalka sta se z Matejem iz preteklosti znašla zopet na Turjaku in vse je bilo tako, kot sta zapustila.
»Kaj je to?« je vprašal pravi Matej.
»Tvoja prva namišljena resniènost. Sama si tedaj nisem mislila, da je še kdo sposoben èesa takega poleg nas Smrti.« se je zamislila zlatolasa punca.
»To pomeni, da sem naredil nekaj kar je zelo težko narediti?« je vprašal Matej  in dodal: »Kaj naj bi pa to pomenilo?«
»To?« se je zopet zamislila: »Še vedno ne vem kaj to pomeni samo vem, da si naredil nekaj kar navadnim mrtvim ljudem naj ne bi uspelo. Tako je to.« med njunim govorjenjem se je krvavi Matej zaèel sprehajati naokoli in si ogledoval hišo. Sreèal starše in sosede, toda Mateja in zlatolaso Smrt to ni zanimalo.
»Kaj si potem naredila?«
»Ja ker sem kršila pravilo in pripeljala živo dušo v smrtno življenje sem ti morala izbrisati spomin in te vrniti na kraj s kjer sem te vzela.« mu je na kratko obrazložila.
»Samo to? Ko si me spraševala ob potoku, si zvenela, kot da je bilo kaj veè.« je bil dvomljiv Matej.
»Ja je bilo nekaj veè, samo ne vem zakaj bi ti zopet razlagala, ko pa boš samo ponovno pozabil.« mu je oèitala.
»Aha. Jaz sem pa mislil, da si mi nameravala pomagati iti nazaj v svoj svet.« ji je vrnil oèitke.
Zamišljeno se je obrnila stran in mu rekla: »Si pa prav tako pretanjen kot takrat.« zaslišalo se je hihitanje. Obrnila se je nazaj proti njemu: »Ja rekla, sem da ti pomagam in to bom tudi storila.«
Prijela ga je za ramo in objela ju je meglica. Matej je medtem pogledal sebe v preteklosti, kako je krvav razlagal materi in oèetu, da je z njim vse v redu. Rahlo se je nasmehnil in upal, da si nekoè povrne te spomine.
Trenutek kasneje sta že stala ob velikem drevesu na sredi èistine. Ta se je konèala za gostim gozdom podobnih a manjših dreves. Zazdelo se je kot, da dajejo ostala drevesa temu prostor iz spoštovanja, saj je bil krog okoli velikega drevesa skoraj popoln.
Tam pod krošnjo velikana sta sedela zlatolasa smrt in Matej, sedaj brez krvi, iz preteklosti. Pravi Matej je stopil bližje, da bi lahko prisluhnil pogovoru.
Smrt je smeje dejala: »Potem si želiš kar tu ostati Matej?«
Matej pa je resno odvrnil: »Seveda. Tu se mi lahko karkoli uresnièi. Poleg tega pa si tu tudi ti.« je dodal in ji mežiknil.
»Ja kot sem ti že povedala, èe ostaneš tu se bo tvoja duša izmuèila, saj trenutno ohranja vezo med tabo tu in tvojim telesom. V resnici je tvoje telo še živo le da poèasi umira, ker ni glavnega dela telesa tam. Duše.« mu je sama resno odvrnila.
»Vem, da je tako. Samo ali se ne bi dalo nekako urediti, da prekinemo to vezo? Ker jaz noèem nazaj v tisti svet. Preveè sem zatiran in ne vidim smisla v stvareh ki jih delam.« se je izgovarjal pretekli Matej.
»Ne obstaja, oprosti. Kot sem ti že povedala ne vem kolikokrat ni možnosti da ostaneš tu ne da bi se med procesom izbrisal. Pa skrbi me zate prav tako kot zame, saj bom hudo kaznovana èe izbrišem nekoga.« je še žalostno pripomnila.
Matej se je zamislil: »Potem te v resnici ne skrbi zame ampak samo zase?« je užaljeno vprašal.
Preseneèena ga je najprej samo pogledala zastrašeno nato pa odgovorila z milim glasom: »Pomemben si mi, saj si edini, ki ga je vsaj malo zanimalo zame tudi, po tem ko si izvedel, da sem ena od Smrti. Veš da sem sreèna ker sem do sedaj vedno bila sama in samo pobirala duše v tvojem svetu in jih pripeljala sem. Do sedaj nisem nikoli niti govorila s kom kot sedaj s teboj.« je še povedala preden ji je po licu stekla solza.
»Oprosti.« se je opravièil Matej in jo takoj zatem vprašal: »Ali si bila tudi ti kdaj živa?«
»Ja kot vsako bitje sem bila tudi jaz živa. Živela sem v svetu, ki je na las podoben tvojemu, a popolnoma drugaèen. Poboèje je poraslo s samim sto metrskim drevjem in živali ki živijo v teh gozdovih so samo noène. Na celem planetu živi samo en narod tako, da ni niè vojskovanja med nami. Vèasih smo imeli nekaj problemov z izobèenci, toda so oni sami zapustili našo resniènost. Kmalu pa se je izšlo vse tako, da so se samo pripravili, da nas ponovno napadejo. Sedaj se moje ljudstvo še vedno bori proti obèasnim vdorom teh ljudi v našo resniènost.« pogledala je v tla in nadaljevala: »Jaz sama sem tako umrla in prišla sem na kar sem izvedela, da sem zaradi svojih sposobnosti popolna kandidatka za Smrt. Lahko si predstavljaš moj šok in obup, ko sem izvedela da sem lahko sama Smrt.«
»Moji ljudje sovražijo Smrt in zato obnavljajo svoja telesa, da lahko živijo veèno. Ali pa kot v mojem primeru skoraj veèno. Zato so tudi postali nadvse arogantni in vidijo samo eno resnico in en prav. To je njihov prav.« je razlagala medtem ko si je brisala nove solze: »Sama sem bila še mlada za njihove pojme in tako nisem še pridobila tega odnosa. Zato so me tudi imeli za neko spako. Postavili so me v prvo bojno linijo kljub temu, da nisem imela izkušenj.«
Med razlaganjem se je pravi Matej usedel na tla zraven, ker ga je že bolel hrbet od sklanjanja.
»Do sedaj sem že veèino svojih znancev od takrat prepeljala v ta svet in prav nihèe od njih mi ni bil niti malo hvaležen. Pravzaprav so me vsi gledali, kot da sem jih sama ubila. Zato si lahko misliš, kako sem bila sreèna, ko si me ti ogovoril kot navadno osebo.« je jokajoèe zakljuèila in Matej jo je instinktivno objel. Tako je tudi zaspala v njegovem naroèju. Matej pa je samo božal njene zlate lase in se èudil, da ima nekdo tako lep lahko tako preteklost.
»Sedaj veš zakaj si mi všeè?« je za pravim Matejem spregovorila zlatolasa Smrt. Z nasmehom je dodala: »Kljub joku je bil to eden mojih najsreènejših dni, ko se je nekdo zanimal zame in ne samo zase.«
»Ja sedaj razumem hvala.« ji je odvrnil: »Toda še vedno nimam ideje kako priti nazaj v moj svet.« ji je povedal.
»Takrat vem da si zaèel govoriti nekaj o spanju in paralelnih svetovih. Spraševal si me kako toèno se ustvari nov svet tu in ali je možno ta svet zopet porušiti. Mogoèe ti bo to pomagalo?« mu je povedala sama in se tudi ona usedla zraven drevesa.
»Potem sem ti všeè?« je spregovoril Matej, ne da bi posvetil kaj pozornosti k paru na strani, ki je mirno spal.
»Ne si pripisovati zasluge dejanj, ki jih ne pomniš.« ga je opomnila zlatolaska.
»Vem samo sem kar sem. Takrat sem bil tista oseba in sedaj sem ista mogoèe samo malo bogatejša z izkušnjami. Ne moreš reèi da sem brez teh spominov nekdo drug, ne?« ji je odvrnil z zanosom.
»Seveda ne. Samo meni je že takrat bilo težko kaj bo šele sedaj. Koliko nalog bom še morala opraviti preden te zopet vidim? Zato sem te prosila da pojdi nazaj, saj te bom lahko samo tako nekoè zopet videla in prej ko greš prej se vrneš. Èe ne, pa se lahko vsaj prej zopet zatopim v svoje delo in mi èas hitreje mine, kot pa èe te moram tu gledati pred menoj, kako ne veš nièesar o naju ali o mojih èustvih.«
Matej se je obrnil in na glas odgovoril: »Hvala. Hvala da si mi razložila vse to kljub temu, da nisem bil prijazen do tebe. Pa vem da bom moral zopet izgubiti spomin toda obljubim, da se vrnem naj moja obljuba drži kot drži dejstvo, da si ti Smrt.« je rekel in na hitro vstal.
»Pelji me nazaj na Turjak. Tisti v katerega sem prišel tokrat na zaèetku.« ji je rekel.
»Da.« je odvrnila ga prijela za ramo in že sta bila pri sadovnjaku za hišo iz njegovega otroštva: »Bo tu v redu?« je vprašala zaskrbljeno.
»Bo. Samo še dve stvari bi te rad prosil da narediš.«
»Èe lahko.« mu je ustrežljivo odvrnila.
Pomislil je malo nato pa dejal: »Ali lahko zapreš oèi?«
Ni odgovorila ampak je samo pokimala in jih zaprla. Naslednji trenutek pa jo je že poljubil na èelo. Hitro jih je zopet odprla in se preseneèeno zazrla vanj. Po nekaj trenutkih pa se je sladko nasmehnila in rekla: »In kaj je druga in zadnja želja.«
»Da me ubiješ, èe se ne vrnem dovolj hitro.« je rekel z širokim nasmehom potem pa dodal: »Samo šalim se. Ali lahko zapustiš ta svet samo meni, ker noèem tebe vplesti v to kar bom naredil.«
»Ja lahko.« mu je odgovorila: »Samo imam pa tudi jaz eno željo.«
»In kaj je to?«
»Da se ne spremeniš.« je rekla s pordelimi lici. Zazdela se mu je prekrasna oseba. Oseba za katero si nikoli ne bi mogel predstavljati, da bi se bila zmožna zaljubiti vanj. Toda nemogoèe se mu je zgodilo in je še vedno dvomil v vse to. Konec koncev je bilo možno, da so bile vse to sanje. Vendar je upal da temu ni tako in s ten ji je nakazal, da je èas da odide.
Ponovno se je nasmehnila, stopila stran od njega in izginila za belo meglico. Matej se je nato ulegel pod jablano in zaèel razmišljati, kako bi porušil ta svet in se s tem vrnil v svojega. Èez èas je našel odgovor. Temu svetu je rekel svet sanj in èe mu uspe sanje prestaviti nazaj v svoje telo se z unièenjem le teh sam znajde ponovno v svojem telesu. Kljub vedenju pa je bilo to narediti nekaj èisto drugega kot pa samo pogruntati kaj storiti. Ni vedel kako je kaj takega možno vendar je imel idejo.
Malo se je še razgledal in pomislil, èe se bo tokrat èesa še spominjal, ko se vrne v svoje telo. Ne da bi vedel èe je temu tako se je pomiril in svet okoli njega se je spremenil v belo meglico. Malo je še posedel potem pa zaspal na mestu kjer je bil.